Odkritje spominskega obeležja na šoli v Gradišču

Pregled dogodkov na teritoriju treh občin, dogajanje v času pred in med osamosvojitveno vojno, ter povezanost s civilnim prebivalstvom na tem območju je opisal častni predsednik OZ VVS Ruše Tone Sračnik. 

Prisrčnemu programu otrok podružnične OŠ Gradišče – Selnica ob Dravi in lepem govoru županje Vlaste Krmelj je sledilo odkritje spominskega obeležja in druženje udeležencev proslave.

Govor Toneta Sračnika :

Bilo je leto 1990 in 1991. Slovenci smo bili pred veliko preizkušnjo. Odnosi med skupno državo Jugoslavijo in nami so se vedno bolj zaostrovali, želja Slovencev po osamosvojitvi pa je bila vedno bolj prisotna na vseh nivojih našega življenja.

Decembra 1990. leta smo se Slovenci na plebiscitu z veliko večino odločili, da se podamo na samostojno pot in se ločimo od skupne države Jugoslavije.

Vedeli smo, da osamosvojitvena pot ne bo lahka, saj se zvezne oblasti, zlasti pa ne Srbija in JA, z odcepitvijo Slovenije niso strinjale.

Vendar za Slovenijo ni bilo več poti nazaj. Priprave na osamosvojitev so bile v polnem teku in 25. junija  1991. leta je proglašena samostojnost Slovenije. Ta dan, 25. junij Slovenci svečano obeležujemo kot naš Dan Državnosti.

Temu dogodku pa je sledila vojna za Slovenijo. Jugoslovanska armada je z agresijo na našo novo državo z vsemi silami in sredstvi poskušala preprečiti našo osamosvojitev. Poslala je svoje dobro oborožene enote na meje z vsemi našimi sosedi in jih  načrtovala zapreti ter tako izolirati Slovenijo od drugih držav. Toda Slovenci se nismo, kar tako predali. Imeli smo svojo oboroženo in dobro usposobljeno Teritorialni obrambo, prav tako našo milico in imeli smo naš narod, ki je moralno in materialno podpiral plebiscitne odločitve. Po vsej Sloveniji je prišlo do oboroženih spopadov, padale so tudi žrtve na naši strani, kot tudi v enotah JA.

Veliko slabše oboroženi slovenski TO in milici je uspelo preprečiti okupacijo naše nove države. Pri tem so vseskozi sodelovale vse vladne in druge strukture in seveda ves slovenski narod, brez, ki bi bila osamosvojitev nemogoča.

Tudi področje Lovrenca na Pohorju, Ruš in Selnice ob Dravi, ki je bilo v tistih dneh združeno v enotno občino Ruše, je bilo vseskozi aktivno vpeto v ta bujna vojna dogajanja. Imeli smo pod orožjem svoj Občinski štab s pri štabnimi enotami, eno četo TO v Lovrencu na Pohorju,  drugo v Rušah in v Selnici ob Dravi ter diverzantski in proti diverzantski vod  s skupno 320 pripadniki TO. Pri občini in oddelku za ljudsko obrambo občine pa je bil formiran in s pehotnim orožjem opremljen vod za zveze s 32 pripadniki.  Prav tako je bil na našem področju formiran ena/44 brigade TO s skupno 350 pripadniki.

Vse enote so bile dobro usposobljene, moralno stanje le teh na visokem nivoju in v danem trenutku pripravljene na obrambo našega dokaj obsežnega območja, kakor tudi na obrambo širše domovine.  

Že 27. junija 1991. leta smo imeli v Rušah prvi konflikt z oklepno enoto JA, ki je bila na poti proti Dravogradu, da tam prevzame kontrolo na državni meji z Avstrijo.  Našemu proti diverzantskemu vodu se je predalo 14 pripadnikov JA in smo tako med prvimi v Sloveniji imeli ujetnike nasprotne vojske. Lovrenška četa je bila za nekaj dni poslana v obkolitev vojašnice Franca Rozmana Staneta v Maribor. Proti diverzantski vod je 28. junija sodeloval pri napadu in predaji dveh tankovskih posadk v Limbušu, Ruška četa  in diverzantski vod sta  2. julija z demonstrativnim napadom na karavlo Djuro Djakovič, protidiverzantski vod pa na karavlo Nikola Hečimovič prisili obe posadki k predaji. Skupno se je naši TO predalo 89 pripadnikov JA. Naše enote pa so takoj prevzele tudi kontrolo ob meji z Avstrijo in to karavle Djuro Djakovič, Nikola Hečimovič in Jožica Flander. Posebej pa smo lahko ponosni, da so vse omenjene aktivnosti bile izvedene brez smrtnih žrtev in tudi ranjenih ni bilo.

Aktivni udeleženci vojne za Slovenijo smo nekaj let po osamosvojitvi ustanovili svojo nevladno, nepolitično , neideološko in nepridobitno organizacijo – društvo Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, v katero smo združeni člani iz  vseh območnih združenj Slovenije.

Predsedstvo naše zveze, je poleg številnih drugih sklepov in pravilnikov leta 2000, sprejelo tudi Sklep o spominski plošči ZVVS, katera se odkriva na objektih, kjer se je v obdobju od 17. maja 1990 do 26. oktobra 1991 hranilo orožje, strelivo in vojaška oprema, kjer so bivala in delovala poveljstva in enote TO med vojno ter izvajale aktivnosti neposredno povezane z osamosvojitvenimi procesi.

Na našem področju je bilo od Smolnika , Ruš, Lovrenca na Pohorju, Gradišča na Kozjaku in Duha na Ostrem vrhu nad 20 kmetij in domačij , katera so prostovoljno sprejela pod streho tako enote, kot tudi materialna sredstva naše TO. 

OZVVS Ruše je do zdaj odkrilo ploščo na šestih objektih in to dve v občini Ruše, dve v Lovrencu na Pohorju ter dve na območju občine Selnica ob Dravi.

Danes smo tukaj v Gradišču na Kozjaku. Na podlagi ocene naših varnostno obveščevalnih organov, bi lahko sile JA prodrle tudi v to smer in prevzele nadzor nad  mejo z Avstrijo. Naša TO je dobila nalogo, da te namere prepreči. Zato smo poslali na to področje Ruško četo in naš diverzantski vod. Načrti za to vrsto dejavnosti smo izdelovali v popolni tajnosti že v času delovanja MSNZ, katere 30 letnico obeležujemo prav v letošnjem letu.

 Nekaj tednov pred agresijo JA na našo državo, smo s kombi vozili peljali na ogled terena samo komandirje enot in jim predstavili domačije in objekte, kjer naj bi bivale enote. Lastniki stavb niso o tem ničesar vedeli in so bili na dan prihoda popolnoma presenečeni, ko smo jih seznanili, da bi želeli pri njih za nedoločen čas nastaniti posamezno enoto. Kot takratni komandant TO Ruše sem bil več kot prijetno presenečen, da mi ni nobena domačija na tem področju odrekla v teh nesigurnih  trenutkih pomoči. Tako so sprejeli pod streho pri kmetiji Vraber – Prekl drugi vod ruške čete, v šoli Gradišče prvi vod in komando čete, diverzantski vod je bil pri družini Tišler, tretji vod ruške čete pa je sprejela domačija Pokeržnik na Duhu. Kasneje sta se komanda čete in prvi vod prestavila na domačijo Garmut - Drulek. Za vodjo omenjenih enot TO na tem področju je bil imenovan referent za inžinerijo v našem  štabu,  kapetan Janez Pušnik. Enote so skrbno pripravile teren z ovirami in miniranjem ter neposredno obrambo in se v slučaju prodora enotam JA ne bi uspelo prebiti na to področje.

Domačini Gradišča so tako vzorno in  z velikim razumevanjem sodelovali pri obrambnih aktivnostih v  vojni za Slovenijo. Do zdaj je država Slovenija takoj po osamosvojitvi tem družinam podelila priznanje Slovenska družina, nobena naša vlada pa do zdaj ni zmogla ali ni hotela, da bi lastnikom teh domačij  priznala vsaj status veterana.  Ob današnji slovesnosti, ko bomo na šolski zgradbi odkrili skromno  spominsko obeležje z napisom » MINLJIV SI, LE TVOJA DELA SO TVOJ SPOMIN. V ZAHVALO IN SPOMIN NA DEJANJA V VOJNI ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, POSTAVILA ZVEZA VETERANOV VOJNE ZA SLOVENIJO« se v imenu vseh pripadnikov TO Ruše, ki so v dneh vojne preživeli na tem področju, v imenu OZ VVS Ruše ter v svojem imenu, še enkrat iskreno zahvalim za domoljubno gesto in pogumno dejanje v vojnih dneh.

Naj ne bo nikoli pozabljeno!

Vsem tukaj prisotnim želim prijetno druženje in čestitam k jutrišnjemu prazniku Dnevu državnosti!